Dostopnost v turizmu je pravica vseh ljudi

Avtor: Slavica Bukovec Zupanič

Vir: RIKOSS, poljudnoznanstvena revija za osebe z okvaro vida

 

DOSTOPNOST V TURIZMU JE PRAVICA VSEH LJUDI (PRILAGODITVE TURISTIČNE PONUDBE ZA SLEPE IN SLABOVIDNE)

 

Kako načrtovati dopust, da bo na njem čim manj ovir? Med bolj prijetne opravke v našem življenju sigurno sodi načrtovanje dopusta s prijatelji ali z družino. Nekoliko manj preprosto je, ko se za turistično destinacijo odločajo osebe z okvaro vida ali s kakšno drugo oviranostjo. Pred odločitvijo je namreč potrebno zbrati kup informacij od urejenosti infrastrukture in javnega prevoza, možnosti dostopa v objekte pa vse do preverjanja primernosti turistične ponudbe in aktivnosti glede na vrsto invalidnosti. Če oseba ni povsem samostojna, mora še poskrbeti, da ima v času dopusta oziroma izleta ob sebi zanesljivega svojca, prijatelja ali osebnega asistenta.

 

Prav zaradi vseh teh ovir še vedno mnogo slepih in slabovidnih raje preživlja svoj dopust v počitniških domovih matičnih društev. »Med sebi enakimi« se počutijo bolje, zaradi nepoznavanja okolja pa redkeje in težje menjajo kraj preživljanja dopusta. Marsikdo namreč tehta odločitev med staro že dodobra poznano lokacijo ter izborom nove destinacije. Prva opcija da slepemu in slabovidnemu večjo svobodo in samostojnost. S tem se seveda razbremenijo tudi tisti, ki preživljajo dopust s takšno osebo. Na slednje ljudje z okvaro vida celo premalo krat pomislimo. Je pa res, da se na tak način ne da širit obzorja o novih krajih in ljudeh.

 

Če si to nekdo zares želi, si mora izbrati neko novo destinacijo. A v neznanem okolju je situacija povsem drugačna, vse zgoraj omenjene prednosti izginejo. A le tako se da spoznati lepote tujih krajev in se srečati z novimi ljudmi. Je pa v tem primeru mnogo bolj obremenjen spremljevalec slepe ali slabovidne osebe. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se mi zdijo za ljudi z okvaro vida zelo primerna skupinska potovanja pod vodstvom dobrega turističnega vodiča. Iz pogovorov in komentarjev sopotnikov izvem marsikakšno podrobnost in dobim številne informacije. Nemogoče je namreč, da bi ti oseba, ki te spremlja, hkrati do podrobnosti še vse opisala. Zato so zelo dobrodošle tudi najrazličnejše prilagoditve za slepe in slabovidne. Če otipaš maketo kulturnega spomenika ali osrednjega trga v nekem mestu, si lažje predstavljaš njegovo obliko in velikost. Kvalitetna vodičeva razlaga pa tvojo predstavo le še podkrepi.

 

Turizem se počasi prilagaja turistom s posebnimi potrebami

V zadnjem času so se Spremenjeni ukrepi in usmeritve razvoja turizma v celotni Evropi pojavili kot posledica staranja prebivalstva ter spoznanja, da imajo pravico dostopnosti do turistične ponudbe tudi invalidne osebe. Dostopnost v turizmu za vse ljudi  bo vzpostavila večjo enakost, predvsem pa vključevanje ranljivih skupin ljudi na področje turizma. Seveda se mora ob tem upoštevati dejstvo, da nekateri posamezniki za enako pravno koriščenje turistične ponudbe potrebujejo določene prilagoditve.

 

Tudi na obzorju slovenskega turizma se počasi pojavljajo posamezne iskrice upanja, ki opozarjajo na nujnost sprememb. Čeprav gre za osamljene primere, pa se vendarle čuti, da so turistični delavci  začeli razmišljati nekoliko drugače. Če jih k temu že ne vodijo etična načela, jih v to žene ekonomski vidik.

 

Projekt Planina – Planota prijazna invalidom

Eden večjih poskusov prilagajanja turizma pri nas je sigurno projekt Planina, ki je trajal od 1. Aprila 2012 do 30. Septembra 2014. Njegov osnovni namen je bil vzpodbujanje prilagajanja celovite ponudbe na Banjško – Trnovski planoti invalidom z različnimi vrstami telesne oviranosti. Gre za prilagoditve na področju gostinstva, naravne in kulturne dediščine ter za usposabljanje turističnih delavcev za delo z invalidi. Poleg lokalnih ponudnikov so bili v projekt vključeni paraplegiki, gluhi ter slepi in slabovidni Severne Primorske. Toda, ne samo kot uporabniki storitev, ampak tudi kot aktivni soustvarjalci. Projekt je bil financiran iz evropskih sredstev ob podpori Švice, iz katere je sodelovala Zveza nacionalnih združenj paraplegikov.

 

Ob koncu 18-mesečnega obdobja je bil izveden pilotni ogled nekaterih turističnih točk, ki so bile povabljene k sodelovanju v projektu. Za preizkus njegovih rezultatov je Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica organiziralo tradicionalno srečanje slepih in slabovidnih žensk iz celotne Slovenije.

 

To se je začelo pred Zeliščnim centrom Herbitium v Grgarskih Ravnah. Pridelava in predelava zelišč ima v teh krajih večletno tradicijo in je primerna predvsem zato, ker so površine obdelovalne zemlje zelo majhne. Zelišč se namreč ne da gojiti v velikih količinah, s tem pa se prepreči tudi razvoj raznih bolezni. Tako je bilo preko različnih projektov urejenih nekaj njiv in zeliščnih vrtov na Banjščici, Lokvah ter v Grgarskih Ravnah, kjer je postavljen tudi omenjeni zeliščni center. V projekte o vzgoji in predelavi zelišč so se vključili tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Nove Gorice.

 

Kot je povedala novogoriška članica Metoda Likar so pripravili sadike za 22 zelišč, jih vzgojili, ter po biri posušili. Za mrzle zimske dni so pripravili čajne mešanice, eterična olja  in dišavne blazinice. Na kuharskih delavnicah so s pripravo različnih dobrot preizkusili uporabo zelišč v kulinariki. Pri nekaterih delih so članom novogoriškega društva pomagali prostovoljci, vključeni v projekt, ves proces pa je potekal pod budnim očesom strokovnih delavcev Zavoda Gost na Planoti.

 

Boris Kante iz omenjene ustanove je na vprašanje, kakšna je njihova izkušnja glede sodelovanja v projektu odgovoril naslednje:«Ko sem se pred dvema letoma spustil v projekt sodelovanja z invalidi, zahvaljujoč Igorju Miljavcu, prav s slepimi in slabovidnimi, sem imel mešane občutke. Pač nisem vedel, kako se bomo ujeli in tudi nisem vedel kako zahtevna dela lahko pričakujem od ljudi s tako okvaro. Moram reči, da sem se že kmalu po začetku sodelovanja otresel predsodkov in sodelovanje je postalo zelo pristno. Ni mi žal, da sem se tega lotil in verjamem, da tudi vsem, ki so se spustili v to, ne. Celoten projekt je napredoval hitreje kot sem si predstavljal, me je tudi dodatno spodbujal in dajal nove ideje. Vesel bi bil, če bi lahko s takšnim delovanjem nadaljeval in ga širil tudi na druge, seveda dokler bo za to interes.«

 

Pred odhodom iz Grgarskih Raven so se udeleženke sprehodile še po krožni zeliščni  poti do njive, na kateri novogoriški člani pridelujejo zelišča. Dodobra so vse prepričali, da je pridelava le teh zelo primerna za ljudi z okvaro vida. Z močnimi vonji in različno oblikovanimi listi se jih da prepoznati, ne da bi jih videli.

 

Naslednja na preizkušnji je bila kmetija Hubjani iz vasi Bate. To je daleč naokrog najstarejša kmetija. Tradicija pridelave mleka in mlečnih izdelkov je tu doma že od 17. Stoletja. Danes se trudijo za čim bolj biološko neoporečno pridelavo in predelavo. Ob sprejemu v degustacijskem prostoru so ob pokušnji sirov obiskovalcem še predstavili posamezne vrste sira, ki jih je bilo možno tudi kupiti. Silverij Hubjani je v telefonskem pogovoru povedal, da so k projektu pristopili iz humanosti, ne zaradi komercialnega učinka. »Sicer nimamo nobenega zadržka glede drugačnosti in zato ni bilo pomislekov okrog sodelovanja v projektu. Čeprav je ta končan, so vrata kmetije vsem še vedno odprta« je še dodal gospodar družinske kmetije Hubjani.

 

S področja kulturne dediščine se je med potepanjem po Banjško – Trnovski planoti predstavilo Kulturno turistično društvo Lokovec z obiskom kovaškega muzeja in biografske razstave o domačinu in bivšem koprskem škofu Metodu Pirihu. Eno najdaljših slovenskih vasi, ki šteje komajda nekaj več duš kot hišnih številk, je zelo slikovito opisal predsednik društva Miroslav Šuligoj Bremec. Stara stavba župnišča, v kateri je v kletnih prostorih kovaški muzej, v nadstropju pa omenjena razstava, ni ravno primerna za gibanje invalidov. A si je povsod možno marsikaj ogledati s tipom. Vodičeva razlaga pa je tako bogata z informacijami, da človek dokaj hitro dobi kompleksno sliko o življenju na tem, od boga in države pozabljenem, delu skope slovenske zemlje.

 

Velike razdalje med hišami v Lokovcu domačini povezujejo z nastajanjem kovaštva. To ima v teh krajih več kot 100 letno tradicijo. V muzeju, kjer je tudi replika lokovške kovačije je kovač Andrej, ki je že tretji rod kovačev v družini demostriral in opisal to težko delo, ki je redko naseljenemu prebivalstvu omogočilo dokaj skromno preživetje.

 

Predsednik Kulturno turističnega društva Lokovec Miroslav Šuligoj Bremec mi je po srečanju s skupino slepih in slabovidnih obiskovalk zaupal svoje občutke: »Ob napovedi obiska slepih in slabovidnih v našem kovaškem muzeju, se nam je najprej zastavilo vprašanje, kako takim obiskovalcem predstaviti dejavnost, ki je v preteklosti zaznamovala naš kraj. Če si tega na začetku nismo znali najbolj razložiti, pa so na koncu padle vse ovire. Pravzaprav so taki gostje nezahtevni, veliko bolj znajo prisluhnit vodiču in na senzitiven način dojamejo povedano. Bolj kot od zahtevnosti takih obiskovalcev je pomembna iskrenost in doživetost pripovedovanja vodiča, saj imam občutek, da neresnica in netočnost podatkov v takšnih ljudeh veliko bolj odmeva. Če bi sam lahko izbiral obiskovalce, bi si takih skupi najbolj želel.«

 

Pilotni ogled projekta se je zaključil pri Winklerjevih v Lokvah z obiskom energijskih točk in s kosilom, ki so ga postregli v domačem gostišču. Če bi naključni gost tega dne opazoval strežbo v lokalu, bi mu bila precej nenavadna. Gostinski delavci so namreč vedno opozorili na svojo prisotnost, ko so prinašali hrano in pijačo na mizo, povedali so, kaj je na krožniku in kam je postavljen kozarec. Znanje so zaposleni pridobili v okviru izobraževanja turističnih in gostinskih delavcev, ki je bil eden izmed ciljev projekta Planina.

 

Gospa Martina Gorjan Sulič iz gostišča Winkler je vsa navdušena nad sodelovanjem v projektu dejala: »Ko pomislim na projekt Planina mi na misel najprej pride dejstvo, da smo se že pred leti prav odločili, ko smo našo ponudbo in storitve prilagodili bolnikom in invalidom različnih tipov in struktur. Projekt Planina je torej le še pozitivna nadgradnja naše ponudbe. V veliko veselje in čast nam je bilo sodelovanje pri tem projektu, predvsem pa smo preko njega spoznali in dobili veliko koristnih in uporabnih informacij, kako pravilno ravnati in pravilno ponuditi naše storitve, tudi takšnim ciljnim skupinam kot so invalidi oz. osebe s posebnimi potrebami. Upamo in želimo si čim več takšnih projektov. Hvala vam, da ste z nami delili to lepo izkušnjo.«

 

Ob zakljčku projekta Planina je bila izvedena še zunanja presoja za pridobitev certifikata »invalidom prijazno«. Polona Pavlin Kante iz lokalne razvojne fundacije zagotavlja, da bodo vse rezultate projekta na Planoti skušali s pridom uporabiti v prihodnosti in da bodo v turistično ponudbo vedno vključevali tudi ranljive ciljne skupine.

 

Ob takšnem sodelovanju sigurno pridobita obe strani. Ponudniki turističnih storitev dobijo goste in aktivne sooblikovalce, invalidi pa prepoznavnost v okolju, v katerem živijo. Z aktivnostjo lahko opozorijo na svoje potenciale in hkrati tudi na prilagoditve, ki jih potrebujejo za delo in življenje.